KAJ STORITI, ČE NAPIHAŠ PREVEČ?

Vožnja pod vplivom alkohola je ena najstrožje sankcioniranih kršitev po Zakonu o pravilih cestnega prometa, v določenih primerih pa tudi po Kazenskem zakoniku. Razlika med prekrškom in kaznivim dejanjem je odvisna od izmerjene količine alkohola in konkretnih okoliščin vožnje.

Zakon predpisuje dovoljene količine alkohola v izdihanem zraku. Merilo za ugotavljanje alkoholiziranosti je količina alkohola v izdihanem zraku (mg/L):

• do 0,24 mg/L: brez sankcije, če voznik ne kaže znakov nezanesljive vožnje;

• od 0,24 do 0,38 mg/L: globa 600 € in 8 kazenskih točk;

• od 0,38 do 0,52 mg/L: globa 900 € in 16 kazenskih točk;

• nad 0,52 mg/L: globa 1.200 €, 18 kazenskih točk in prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Za voznike začetnike, poklicne voznike, učitelje vožnje in voznike nevarnih tovorov velja ničelna toleranca (0,00 mg/L).

Če voznik pri vrednosti nad 0,52 mg/L povzroči nevarnost za življenje ali premoženje, se dejanje lahko kvalificira kot kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 324. členu KZ, za kar je zagrožena denarna kazen ali zapor.

Ko policist ugotovi alkohol nad dovoljeno mejo, izvede preizkus alkoholiziranosti z uradno overjeno in pravilno uporabljeno napravo. Rezultat se zabeleži v zapisnik. Če vrednost preseže prag za hujši prekršek, policist:

• izreče začasno prepoved vožnje (24 ur ali do pravnomočne odločbe),

• začasno odvzame vozniško dovoljenje,

• odredi, da se vozilo parkira ali ga prevzame druga oseba z veljavnim dovoljenjem.

O odvzemu vozniškega dovoljenja policist obvesti pristojno upravno enoto in sodišče za prekrške.

Po nekaj dneh voznik običajno prejme odločbo o prekršku ali plačilni nalog, v katerem so navedene sankcije, število kazenskih točk in trajanje prepovedi vožnje.

Če menite, da je bil postopek nepravilno izveden ali da je meritev vprašljiva, imate pravico do pritožbe v osmih dneh od vročitve odločbe. Pritožbo je mogoče vložiti zaradi:

• nepravilne uporabe merilne naprave (neoverjen alkotest, nepravilna uporaba),

• kršitev postopka (npr. ne omogočijo strokovnega pregleda – odvzema krvi ali urina; alkotest je bil opravljen prehitro, tik po kajenju cigarete ipd.),

• bistvenih procesnih napak (nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, napačna kvalifikacija prekrška ipd.).

Če sodišče pritožbo zavrne in odločba postane pravnomočna, nastopi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če je doseženih 18 kazenskih točk ali več.

V praksi je mogoče omiliti ali preprečiti izgubo vozniškega dovoljenja z vložitvijo zahteve za odlog izvršitve prenehanja veljavnosti. To pomeni, da lahko voznik po pravnomočnosti odločbe vloži zahtevo za odlog izvršitve, da bi v določenem roku opravil rehabilitacijski program za voznike pod vplivom alkohola, ki ga izvaja Javna agencija RS za varnost prometa. Če program uspešno zaključi, lahko sodišče vozniku omogoči, da obdrži dovoljenje.

Pogoj za to sta zdravniški pregled v pooblaščeni ambulanti medicine dela, prometa in športa ter udeležba v programu varne vožnje. Pozitiven zdravniški izvid in potrdilo o opravljenem programu sta nujna pogoja za ponovno veljavnost dovoljenja.

Možna je tudi pritožba, ki pa je v praksi zelo redko uspešna. Utemeljena je le, kadar obstaja dvom o pravilnosti meritve, npr. zaradi kratkega časa med dvema testoma, neoverjene naprave ali napak v zapisniku. V takih primerih je smiselno predložiti dokazila (npr. mnenje izvedenca). Realne možnosti uspeha imajo te pritožbe običajno le pri mejnih vrednostih; sicer pa so po naših izkušnjah večinoma neuspešne.

V določenih primerih lahko sodišče sankcijo zadrži ali zniža, če gre za prvo kršitev, ni bilo povzročene nevarnosti, voznik pa sodeluje v postopku in izrazi pripravljenost za rehabilitacijo.

Če pa je prenehanje veljavnosti dokončno, se vozniško dovoljenje ponovno pridobi šele po poteku najmanj šestih mesecev.

Najnovejša odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 2. 11. 2025, opr. št. Up-290/20, U-I-138/24, je na tem področju prinesla pomembno novost. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bil drugi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki je dopuščal, da rezultat preizkusa z indikatorjem alkohola (alkotest) in izjava voznika, da se z rezultatom strinja, zadoščata kot dokaz alkoholiziranosti, v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Iz odločbe izhaja, da indikator alkohola ni merilna naprava po meroslovnih standardih, temveč zgolj presejalno sredstvo, zato njegova uporaba ne omogoča zanesljive in točne ugotovitve, da je koncentracija alkohola presegla zakonsko dovoljeno mejo. Izjava voznika ne more nadomestiti objektivne in zanesljive meritve, saj posameznik ne more oceniti točnosti rezultatov. Takšna ureditev posega v ustavno pravico do domneve nedolžnosti.

Pozitiven alkotest torej še ne pomeni avtomatične izgube vozniškega dovoljenja. Veliko je odvisno od konkretne vrednosti, pravilnosti postopka in pravočasne reakcije. Z doslednim spremljanjem postopka, strokovno utemeljeno pritožbo ali odlogom izvršitve je pogosto mogoče omiliti sankcijo ali ohraniti vozniško dovoljenje. Seveda pa je najbolj pametno, da nikoli ne uživamo alkohola, kadar sedemo za volan.

DEDOVANJE BREZ OPOROKE

Ko nekdo umre in za seboj ne pusti oporoke, se njegovo premoženje razdeli po pravilih, ki jih določa zakon. Temu pravimo zakonito dedovanje. To pomeni, da zakon natančno določa, kdo pride v poštev kot dedič in v kakšnem zaporedju.

Kdo deduje v primeru, da zapustnik ni napisal oporoke?

Zakon določa tako imenovane dedne rede po katerih dedujejo najbližji sorodniki. Ti so razporejeni v tri dedne rede.

V prvi dedni red pridejo v poštev otroci in zakonec (mož ali žena), kot tudi oseba, ki je živela s pokojnikom v izvenzakonski skupnosti, ob pogoju, da bi lahko ti osebi veljavno sklenili zakonsko skupnost. To v praksi pomeni, da, če je nekdo formalno poročen z drugo osebo, ne more veljavno skleniti zakonsko zvezo in na podlagi take zveze ta oseba ne more v zapuščinskem postopku nastopati kot dedič.

Dedujejo vsi v enakih deležih. Če je kakšen otrok že umrl, gre njegov delež njegovim otrokom (vnukom zapustnika).

Drugi dedni red nastopi,  če pokojnik ni imel otrok, dedujejo njegovi starši in zakonec. Zakonec prejme polovico, drugo polovico si razdelita starša. Če je kateri od staršev že umrl, njegov delež pripade njegovim otrokom (bratom ali sestram pokojnika).

Tretji dedni red pa nastopi, ko ni nikogar iz prvega in drugega dednega reda, v tem primeru pa  dedujejo stari starši oziroma njihovi otroci (strici, tete).

Če res ni nobenega sorodnika, gre premoženje na koncu državi.

Kje največkrat nastanejo težave pri dedovanju?

V praksi, dostikrat pride do situacije, ko je premoženje zapustnika nepregledno, npr. denar na različnih računih, nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo itd..

Spori med dediči kot so npr. kako razdeliti nepremičnino, koliko je kdo že dobil za časa življenja zapustnika, saj se darila večje vrednosti, ki jih je nekdo že dobil za časa svojega življenja od pokojnega, vštejejo v dedni delež.

Lahko pride do dolgotrajnega zapuščinskega postopka, v primeru, da so dediči glede kake okoliščine, napoteni na pravdo.

Dostikrat lahko pride do zapletenih družinskih razmer, obstajajo otroci iz prejšnjih zvez, kjer niso vsi podatki uradno zabeleženi.

Kako se izogniti zapletom?

Napišite oporoko z najpreprostejšim način, da jasno poveste, komu in kako želite zapustiti premoženje pri čemer morate upoštevati tudi zakonske omejitve glede razpolaganja z t.i. nujnimi dediči.

Uredite premoženje za časa življenja, možnosti so različne, npr. z darilno pogodbo ali pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Poskrbite za urejene dokumente tako, da  ažurirate zemljiškoknjižne vpise in shranjujte dokazila o premoženju.

Pogovorite se z družino oziroma potencialnimi dediči. Odprt pogovor pogosto prepreči spore kasneje.

Namesto zaključka pa, če ni oporoke, dedovanje poteka po zakonskih pravilih. Postopek je lahko zapleten in dolgotrajen, še posebej, če dediči niso enotni. Zato je najboljša preventiva pravočasno urejanje premoženja z oporoko ali drugo pravno ureditvijo, da bo razdelitev jasna in mirna.

KDAJ IMA DELAVEC PRAVICO DO ODŠKODNINE, ČE SE POŠKODUJE PRI DELU?

Pogosto zmotno prepričanje je, da ima delavec, ki se poškoduje na delovnem mestu, avtomatično pravico do odškodnine. Dejstvo pa je, da delavec lahko zahteva odškodnino od delodajalca le, če je ta za nesrečo vsaj delno odgovoren ali če škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti.

Kaj pomeni "nevarna stvar" ali "nevarna dejavnost", se presoja od primera do primera, vendar je sodna praksa že izoblikovala nekatere usmeritve. Na primer, delo na višini se šteje za nevarno dejavnost, spolzka in neočiščena tla pa za nevarno stvar.

To področje v Sloveniji urejajo trije ključni zakoni:

-       Obligacijski zakonik),

-       Zakon o delovnih razmerjih in

-       Zakon o varnosti in zdravju pri delu

Obligacijski zakonik določa splošna pravila glede odgovornosti za škodo. Če nekdo drugemu povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti, jo mora povrniti. V primeru delovne poškodbe delodajalec odgovarja, če:

-       ni zagotovil varnega delovnega okolja,

-       delavca ni ustrezno usposobil za varno delo,

-       nevarnosti ni pravočasno odpravil, čeprav bi jih moral.

V določenih primerih (npr. pri nevarnem delu) pa delodajalec odgovarja objektivno, kar pomeni, da je odgovoren za nastalo nezgodo ne glede na krivdo. Sem spadajo dela z nevarnimi stroji, kemikalijami, elektriko, delo na višini itd.

Zakon o delovnih razmerjih  delodajalcu nalaga obveznost, da zaposlenim zagotovi varne pogoje dela. Če te dolžnosti ne izpolni, odgovarja za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu oziroma zaradi dela.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu določa konkretne ukrepe, ki jih mora delodajalec izvajati:

-       oceno tveganj,

-       uporabo zaščitnih sredstev,

-       redno usposabljanje zaposlenih,

-       izdajo navodil za varno delo ipd.

Če teh dolžnosti delodajalec ne izpolni, je prav tako odgovoren za posledice.

Pametni delodajalci zakonodajo spoštujejo in običajno zavarujejo tudi svojo civilno odgovornost.

Če pride do poškodbe pri delu, mora delavec nezgodo čim prej prijaviti delodajalcu. Ta mu je dolžan izdati ustrezen obrazec (ER-8), v katerega je treba vnesti točne podatke o dogodku. V praksi se pogosto dogaja, da delodajalec kot vzrok navede delavčevo neprevidnost, čeprav to ni nujno resničen razlog. Včasih delodajalec celo zavrne izdajo obrazca, v takem primeru je priporočljivo poiskati pomoč odvetnika ali vložiti prijavo pri pristojnem organu.

Poškodovani delavec naj zbere čim več dokazov:

-       fotografije kraja nesreče,

-       izjave prič,

-       ustrezno zdravstveno dokumentacijo.

Ko je zdravljenje zaključeno, delavci običajno pooblastijo odvetnika, da v njihovem imenu vloži odškodninski zahtevek, bodisi pri zavarovalnici, kjer ima delodajalec zavarovano svojo civilno odgovornost, bodisi neposredno proti delodajalcu.

Višina odškodnine je odvisna od materialne in nematerialne škode, ki jo je delavec utrpel. Če dogovor z zavarovalnico ali delodajalcem ni mogoč, je treba sprožiti sodno pot. V teh primerih je skoraj nujno, da se delavec obrne na izkušenega pravnega strokovnjaka, ki mu pomaga uveljaviti pravice.

Odgovornost delodajalca za nastalo nezgodo ni vedno samoumevna, zato je strokovno pravno svetovanje ključnega pomena. Ne dovolite, da bi zaradi pravnega neznanja ostali brez odškodnine, do katere ste po zakonu morda  upravičeni.