UVELJAVLJANJE ODŠKODNINE ZA NEPREMOŽENJSKO ŠKODO V PRIMERU PROMETNE NESREČE

Za uveljavitev odškodnine za nepremoženjsko škodo (negmotno škodo) v primeru prometne nesreče lahko oškodovanec zahteva odškodnino neposredno od zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj zavarovano svoje vozilo.

Pri nesrečah z manjšo materialno škodo se povzročitelj in oškodovanec pogosto dogovorita brez posredovanja policije. V takih primerih izpolnita evropsko poročilo o prometni nesreči, pri čemer je ključno, da povzročitelj v poročilu izrecno prizna svojo krivdo. V praksi namreč ni redkost, da povzročitelj nekaj dni po nesreči zanika svojo odgovornost. Zaradi tega je priporočljivo, da oškodovanec v primerih, ko policija ne pride na kraj nesreče, od povzročitelja zahteva, da svojo krivdo jasno in nedvoumno prizna v poročilu.

V primeru prihoda policije na kraj dogodka, policisti uradno ugotovijo odgovornost za nesrečo oziroma povzročiteljevo krivdo.

Ko je odgovornost povzročitelja nesreče potrjena, lahko oškodovanec – če je v nesreči utrpel telesne poškodbe – uveljavlja odškodnino iz naslova avtomobilske odgovornosti (AO) povzročitelja. Vsako vozilo mora imeti obvezno sklenjeno AO zavarovanje. V primeru pa, da je škoda povzročena z neregistriranim vozilom, pa škodo krije Slovensko zavarovalno združenje.

Oškodovanec običajno pooblasti odvetnika za vložitev odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. Za pripravo zahtevka odvetnik potrebuje ustrezno medicinsko dokumentacijo, priporočljivo pa je, da mu stranka predloži tudi dokaz o povzročiteljevi krivdi ter podatek, pri kateri zavarovalnici ima povzročitelj sklenjeno AO polico. Ti podatki običajno izhajajo iz policijskega zapisnika ali iz izpolnjenega evropskega poročila o nesreči.

Tak odškodninski zahtevek odvetnik načeloma ne bi smel posebej zaračunati stranki, saj ima – ob podpisu poravnave – pravico izstaviti račun zavarovalnici. Žal pa se v praksi pojavljajo primeri, ko nekateri odvetniki poleg zneska, ki ga prejmejo od zavarovalnice za stroške postopka, dodatno zaračunajo še odstotek od izplačane odškodnine stranki.

Če je odškodninski zahtevek utemeljen, zavarovalnica odvetniku pošlje poravnalno ponudbo. V kolikor se oškodovanec s predlagano višino odškodnine strinja, se sklene poravnava, zavarovalnica pa izplača dogovorjeni znesek praviloma v 15. dneh.

Sam v praksi vztrajam, da se odškodnina nakaže neposredno na osebni transakcijski račun (TRR) oškodovanca. Nekateri odvetniki pa zahtevajo, da se izplačilo izvede na njihov TRR, od koder nato nakažejo sredstva oškodovancu. Pri tem pogosto – kot že omenjeno – neupravičeno zaračunajo dodatne odstotke od pridobljene odškodnine.

Samo po sebi sicer ni nezakonito, če oškodovanec in odvetnik skleneta pisni dogovor o nagradi, bodisi v pavšalnem znesku bodisi v obliki odstotka od izplačane odškodnine. Vendar bi moral tak dogovor izrecno zajemati tudi že izplačane stroške, ki jih je zavarovalnica poravnala odvetniku. To pomeni, da bi moral – denimo pri dogovorjenih 8 odstotkih od odškodnine – ta odstotek vključevati tudi že poravnani znesek zavarovalnice. V nasprotnem primeru lahko dejanska nagrada odvetniku preseže dogovorjeni delež, kar je v škodo stranke.

PLAČILO NADUR PRI VOZNIKIH V MEDNARODNEM PROMETU

V praksi velikokrat pride do problema neizplačanih nadur  pri voznikih v mednarodnem prometu.  Voznik ima podpisano pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, torej 40 ur tedensko, dejansko pa vsi vozniki v mednarodnem prometu delajo precej več. Vse ure,  ki so opravljene preko polnega delovnega časa, je potrebno obravnavati oziroma opredeliti kot nadure. Delavec, ki opravlja nadure, je upravičen do višje  urne postavke za opravljene nadure, in sicer v višini 130 % osnovne ure. Če so te opravljene v času praznikov, pa v višini 150 % urne postavke. Izterjava neizplačanih nadur za voznike (ali druge delavce) od delodajalca je v slovenskem pravu urejena v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1), Zakonom o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih. Seveda je potrebno včasih upoštevati še druge zakone.

V kolikor delodajalec ne želi prostovoljno izplačati opravljene nadure, je potrebna sodna pot. Za sodni postopek je ključno:

• najprej zbrati dokaze, da so bile nadure dejansko opravljene (npr. s pomočjo  tahografov, potnih nalogov oziroma dnevnikov vožnje, GPS sledilnikov, lastne beležke voznikov, izjave prič, e-poštna komunikacija itd..)

V tovrstnih postopkih se pogosto vključijo izvedenci (prometne, finančne ) stroke, ki na podlagi  spisovnih podatkov ugotovijo najbolj verodostojen približek opravljenih  delovnih ur. Rok za vložitev tožbe za izplačilo nadur oziroma drugih dajatev iz delovnega razmerja je 5 let, medtem, ko se lahko zakonite zamudne obresti zahteva zgolj za obdobje 3. let.

V sodnih postopkih se pojavljajo problemi, ker npr. tahograf oziroma podatki iz voznikove kartice dostikrat  ne odražajo količino dejansko opravljenih delovnih ur.  Zaradi  tega je velikokrat potreben angažma že prej  navedenih izvedencev.

Najdejo se delodajalci oziroma lastniki prevozniških podjetij, ki želijo stvari urediti brez posredovanja sodišča. Treba pa je priznati, da so taki, vsaj iz mojih izkušenj, zelo redki.  Ti se zavedajo, da neizplačevanje nadur ali kakih drugih prejemkov, ki delavcu gredo po samem zakonu, predstavlja kaznivo dejanje Kršitve temeljnih pravic delavcev, kar lahko v primeru ovadbe ter prehodne razsodbe v korist delavca s strani delovnega in socialnega sodišča prinese s seboj tudi zelo neprijetne posledice. Pameten delodajalec se bo temu poskušal izogniti, zato nekateri delodajalcu poiščejo nasvet v zvezi z poslovanjem, pri odvetnikih.

Kot je že bilo navedeno, je zastaralni rok 5 let za denarne terjatve iz delovnega razmerja, kar pomeni, da je zahtevek, ki je vložen na sodišče po preteku tega roka, zastaran. Sodišče pa upošteva ugovor zastaranja zgolj na predlog strank in ne po uradni dolžnosti kot to marsikdo misli!

SIMULIRANI (NAVIDEZNI) PRAVNI POSEL V KONTEKSTU DEDOVANJA

Pri dedovanju oziroma zapuščinskih postopkih srečamo  pogosto  primere, ko zapustnik formalno sklene darilno pogodbo, prodajno pogodbo ali pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Te pogodbe so sklenjene zgolj fiktivno, dejanski namen takega sklenjenega posla pa je izključiti določenega dediča iz dedovanja ali zmanjšati njegov nujni delež.

Simulirani pravni posel je torej posel, pri katerem stranke v resnici ne nameravajo  ustvariti pravnih učinkov, ki izhajajo iz samega posla, temveč gre za fiktivno dejanje z namenom, da bi zavedle tretje osebe (npr. druge dediče pri dedovanju).

Ključni problemi pri dokazovanju navideznega pravnega posla

Dokazno breme, glede tega ali gre za simuliran (navidezen) pravni posel je na stranki, ki trdi, da je pravni posel simuliran,navidezen, kar pomeni, da mora ta stranka to tudi dokazati.

Če je pogodba že izvedena (npr. nepremičnina je prepisana na drugega dediča), je to, da je šlo za fiktivni posel, še težje dokazati, ni pa nemogoče.

Pogosto obstaja t. i. disimulirani pravni posel, ki odraža pravo voljo strank (npr. darilo je prikazano kot prodaja). Na ta način pride do prikrajšanja zapuščine.

Če stranke to priznajo ali če obstajajo pisni dokazi (npr. ni bilo dejanskega plačila pri domnevni prodaji), se lahko simulacija (navideznost) lažje dokaže. Seveda se tudi to lahko dokazuje s pomočjo prič.

Presoja sodišča o veljavnosti posla

Če je posel simuliran oziroma navidezen, se šteje za neobstoječega, zato se takšno premoženje vrne v zapuščino.

Kadar gre le za prikrito pogodbo (disimulacijo), se presoja njen dejanski učinek in vpliv na dedovanje (npr. zmanjšani obseg dedne mase, kot je bilo že navedeno).

V praksi so simulirani (navidezni) pravni posli pogosto uporabljeni kot orodje za odtujitev  premoženja pred smrtjo zapustnika. Glavna težava je v dokazovanju, saj je dokazno breme na strani prikrajšanega dediča. Če ta uspe dokazati simulacijo, lahko zahteva vračilo premoženja v zapuščino in uveljavlja svoje dedne pravice. Na srečo oškodovanih dedičev obstaja bogata sodna praksa, ki se čedalje bolj nagiba v smer ničnosti tovrstnih navideznih pravnih poslov. Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je že nekajkrat izreklo v tovrstnih primerih.